Raduha 2062m

Opažam, da sploh težko zaspim noč pred pohodom. Res hodim pozno spati, toda vseen. No, spet sem brez spanja začel ob šesti uri zjutraj pri kmetiji Bukovnik pohod na Raduho. Najprej je seveda krasna pot po gozdu, ki se komaj opazno dviguje, pa nekajkrat prečkaš manjše potoke. Do koče na Grohatu smo prispeli po pol ure hoje. Moral sem še počohati majhnega zvedavega konjička, ki je verjetno prišel prositi za posladek. Pot se je začela vzpenjati. Parkrat so me še opozorili glede tempa hoja, saj prehitro hodim za ostale. Ravno pri tabli, kjer se loči pot, me je prvič obsijalo sonce. Na levo krene zahtevna, na desno pa zelo zahtevna, ki označena tudi kot plezalna pot. Seveda mi je to lažje plezanje ob pomoči klinov ter zajl zelo všeč, zato smo to poskusili. Izredno dobro je markirana, pomagala so smiselno postavljena, nekajkrat se tudi odpre razgled na dolino. Vidi se naprimer Olševa ter Ojstrc, ko se razkadijo oblaki.


Na nekaj mestih sicer ni zajle ali klinov, toda vseeno se da brez večjih problemov preplezati. Po hitrem napredovanju v hrib in po krajšem plezanju smo kmalu že na vrhu Raduhe. Poštempljam si knjižico in le uživam v razgledu na Kamniško-Savinjske Alpe, daleč se vidijo tudi Karavanke, zadaj je še Peca, zaradi nizkih oblakov pa izgleda dolino kakor belo morje. Srečo smo imeli, da je dež spral nesnago iz zraka, da so bili še pogoji za fotografiranje ugodni.

Zaradi raznolikosti pohoda krenemo po lažji poti čez Durce. V zavetrju se usedemo na travo in pomalicamo. Začnemo tudi srečevati prve pohodnike, ki so izbrali kasnejši čas za start. Ta pot je bila pa kar tečna, saj so bile skale zaradi blata(dež včeraj) zelo spolzke in je drselo. Tudi melišče me ni ravno razveselilo. Skratka, lažja smer vzpona mi sploh ni všeč zaradi manj zanimivega okolja. Opazil sem tudi, da je Raduha kar "prometna" gora, saj je bilo res ogromno ljudi pri našem spustu(seveda so se vzpenjali). Pri koči na Grohatu poštempljam še en okvirček, potem se pa s hitro hojo vračamo proti avtu pri kmetiji. Narava je res čudovita v tem delu Sloveniji, kar dokazuje še spodnja fotka.

Očeta pa je zanimala še Strevčeva peč 1339m, ker je baje izredno lep razgled na Logarsko dolino. Pri Svetem Duhu pustimo avto(na istem prostoru kot takrat za Olševo) in gremo mimo cerkve v gozd. Od daleč izgleda na tej strani smešno lahek sprehod, toda kmalu se neha. Izredno strma in ozka pot vodi do vrha. Vzpon je trajal res le 15 minut, toda preznojil sem se bolj kot pri plezanju na Raduho. Po pomoti smo preplašili še neko veliko gorsko ptico, mogoče orla ali kanjo, na samem vrhu pa je bil res izreden razgled. Lahko bi ure sedel in občudoval našo Logarsko. Svetlobni pogoji niso bili idealni, toda nastala je še zadnja fotografija:

Smrt

Že z nastankom smo obsojeni na smrt. Nekaterim se prej ura izteče, drugim pa pozneje. Gre za popolnoma normalni cikel v naravi, ki skrbi za obnavljanje celotnega sistema. Seveda ima vsako bitje drug rok trajanja.

Pri smrti ne gre za čisti konec, uničenje, tudi življenjska energija ne izgine. Vse se preprosto pretaka. Res nehajo vse celice, vsi organi, vsi delci sodelovati, toda še vedno obstajajo. Nekatera bitja so prav prilagojena, da izkoriščajo smrt v svojo korist. Telo umrlega se počasi razgradi na manjše delce, ki se razpršijo po celotnem sistemu drugih še živih bitij. Naše bistvo postane gorivo za preostale. Sploh zanimivo je pomisliti koliko delcev trupel smo že zaužili v svojem življenju. Ne mislim samo ubite živali in rastline, temveč tudi vsa druga bitja, ki so se pretakala po njih. Name to ne deluje morbidno, tudi gnusi se mi ne misel, zdi se mi preprosto čudovito, skoraj neverjetno. Povsod okoli nas je zgodovina preteklih rodov, čeprav sploh ni očitna. Z našim "koncem" dodamo še svoj prispevek v ta krog življenja, ki deluje na smrti.

Smrt ni tako grozna, kot imamo občutek. Ljudje nismo dobili celotnega obstoja v dar, sploh ni naš, mi smo le del neskončnega kroga, le delček, ki oddigra svojo vlogo v tej sestavljanki. Naša ena in edina vloga je umreti, pustiti svojo energijo v obtoku, narediti še nekaj, kar bo nadaljevalo cikel, do ponovne smrti. Ne glede na naše trude, še vedno moramo umreti. Preprosto ni razloga za naše nadaljno delovanje, le naš strah, egoizem in želja po črpanju energije nas sili v iskanje zasilnega izhoda. Sem mnenja, da obstaja neka luknja v Naravi, ki bi jo lahko izkoristili, da bi postali nesmrtni. Upam, da je človeštvo ne odkrije, saj bo hkrati naša poguba. Porušeno bo ravnotežje, podobno kakor, da bi iz množice kolesc v uri odstranil eno. Ustavila se bo! Čustva nam slikajo smrt v glavi kot nekaj izredno groznega, strašnega. Z zamero se obračamo na izmišljene sile v vesolju, ki po našem mnenju držijo niti življenja v rokah. Globalno gledano pa smo samo sestavine, le ego si želi, da bi bili več.

Ljubljeni nam ves čas umirajo. Toda to so še vedno le posamezne skupine, ki jih čustva povezujejo. Za druge smo le še eni smrtniki, z istim koncem a drugačno zgodbo. Naša občutja niso pomembna za večjo sliko. Bogovi nam nič ne vzamejo, nič ne podarijo... Smisel ljudi na svetu ni delanje družine, poroke, službe, šole, to so samo načini kako izkoristimo čas do smrti. Z raznimi idejami in mislimi se tolažimo ob izgubi. Res nam lahko nekateri ogromno pomenijo, toda jok in obžalovanje ne spremenita konca, sta le naš način soočanja s smrtjo. Kaj pa pravzaprav izgubimo? Izgubimo prijatelja, mater, očeta, otroka, mogoče le še enega človeka na Zemlji, toda skoraj sebično bi ga bilo zadrževati zase in proč od večjega, pomembnejšega sistema. No, ko sem že pri tem našem sistemu(pač vse v vesolju), moram priznati, da njegovega pomena ne poznam. Pravzaprav mislim, da ga nima. Preprosto obstaja in deluje, me pa zanima kdaj bo še to "umrlo", kakor vse ostalo.

Sam ne bi bil rad nesmrten. Dosti stvari bi kar naenkrat izgubilo smisel oz. ceno, saj bi vedel, da imam ves čas na razpolago. Težko je govoriti o občutkih glede smrti, saj zaradi relativne mladosti, se še ne zavedam kako blizu je. Bi pa rekel, da je sprejemam kot nekaj samoumevnega, pričakovanega in potrebnega, ne glede na izgube dragih oseb, ki jih bom imel v svojem življenju. Konca me ni strah, bolj možne telesne bolečine pred njim. Ne potrebujem nebes ali raja, zame je dovolj občutek, da bom s svojo energijo prispeval k delovanju drugim, ki bodo, ko bo prišel njihov čas, izpolnila isto vlogo.

No, smrt sploh ne obstaja. Mogoče je konec odzivanja, dihanja, govorjenja, gibanja, toda nihče pravzaprav ne umre... Le pretvorimo se v drugo obliko obstoja v drugih, še živečih bitjih. Včasih dejansko v telesnem obtoku, drugič pa le v mislih...

Turski žleb - Turska gora - Brana - Kamniško sedlo

Torej, vsa zgodba se je začela petnajst minut do tretje ure zjutraj, ko sem se zbudil. Na hitro spakiram, z avtom se odpravimo proti Logarski in se med potjo dogovorimo za natančen potek pohoda. Ob šestih zjutraj smo že opazovali slap Rinka. Pot do Okrešlja je idealna, da se zbudiš in ogreješ. Od tam pa proti Turskemu žlebu. Prvič sem bil tam, pričakoval sem pot speljano po snegu, sem se pa zelo razveselil, ko sem ugotovil, da so pravzaprav klini in "zajle" speljane po steni. Plezanje je zakon... Ker imam ogromno kondicije za hojo, sem s konstantno hitrostjo prehiteval vse pred mano. Na vrhu Turskega žleba sem moral počakati še preostanek svoje skupine, takrat me je pa malo zmrazilo, saj so temnejši oblaki počasi objeli Skuto in se nam približevali. Med potjo sem opazil družino gamsov, dva odrasla, pa še dva živahna mladička, ki sta se podila po oddaljeni ravnici s travo. Turska gora 2251m je bila kmalu osvojena, izza oblaka je posijalo sonce, sam pa sem se sredi "flike" trave sončil in opazoval Mrzlo goro, ki me je že skoraj stala življenja.


Oblaki so nas kmalu pregnali, zato je bil naslednji cilj Brana 2253m. Pri spustu smo pa naleteli na res izjemen prizor. Šestnajst kozorogov se je sončilo ob poti. Ogromno rogovje je krasilo njihove glave. Do Brane smo morali priti, zato sem se poskusil preriniti mimo njih. Sploh niso zbežali, malo so se umaknili, z žvižgi pa so se opozarjali na "sovražnika". V rokah pa sem jim grozil drugačnim "orožju", fotoaparatu. Nekaj metrov nad celotno skupino pa opazim ogromnega samca, ki je vsaj za nekaj centimetrov prekašal vse spodnje v rogovju. Pa naj rečejo, da velikost ni pomembna. Izraziti vodja skupine pa ni niti trznil na mojo prisotnost. Ko sem se drugim približal, so se vsi umaknili k temu samcu. Res izjemen prizor vladanja. Živali imajo rade mir, zato smo jih kmalu zapustili. Torej, spodaj na sliki so "alpha male", dva samca, pa en zvedav kozorog...


Do vznožja Brane tudi ni daleč. Je kar nekaj klinov pa zajl, pot pa res izjemno lepa. Še prej kot v uri sem stal na njenem vrhu. Razgleda zaradi oblakov ni bilo, pihal je tudi izredno močan veter, so me pa v smeh spravile kavke, ki so res uživale v vetru, saj so samo jadrale. Včasih je izgledalo kakor, da bi ustavil čas, saj so lahko lebdele... Spustili smo se po isti poti, do Kamniškega sedla 1864m pa tudi ni daleč. V megli sem ležal sredi trave, opazoval Logarsko dolino, Rinko, dom na Okrešlju in seveda Planjavo 2392m, ki bo verjetno kmalu pod mojimi nogami. Sem se pa skoraj ležal na planiki, ki jih je kar nekaj bilo na tistem mojem počivališču. Seveda jih nisem poškodoval. Pot do Okrešlja sicer na začetku ni tako zanimiva, toda kmalu se spusti med ruševje in gozd, kar lepo zaključi popoln dan, ki nam ga je Narava malce poskušala pokvariti z neprimernim vremenom za hribolazenje. Za konec pa še ena slabša fotografija Planjave, ki bo za motivacijo...